Ponedeljek, 27. September 2021

Fast Font

Najava in in vabila na dogodke

 

Krasni novi dom, 3. del

 

Vabljeni k ogledu 3. dela serije kratkih filmov Krasni novi dom z naslovom Naše hiše. Ogledate si ga lahko tukaj

 

 

Vabilo na predstavitev knjige Basaglia's International Legacy: From Asylum to Community

 

Vabljeni na spletno predstavitev knjige

Basaglia's International Legacy: From Asylum to Community,

ki bo v torek, 6. aprila 2021 ob 17:00 uri.

Predstavitev bo potekala preko Zooma: https://zoom.us/j/92872626495 

 in bo v angleškem jeziku.

 

Italijanski Zakon 180, iz leta 1987, je verjetno en od najbolj radikalnih zakonov na področju duševnega zdravja, ki so ga kdaj sprejeli. Uvedel je moratorij na sprejeme v psihiatrične bolnice in pozval k hitremu zaprtju takšnih ustanov. Zakon, je krona dela karizmatičnega italijanskega psihiatra, pionirja dezinstitucionalizacije in aktivista, Franca Basaglie (1924 – 1980) in gibanja »demokratična psihiatrija«. S svojimi idejami in akcijami je spodbudil proces dezinstitucionalizacije pri nas in drugod po svetu. Knjiga Basaglia's International Legacy: From Asylum to Community bralcu ponuja poglobljeno razumevanje njegovih idej, dela in vpliva širom sveta (Kratek opis povzet iz knjige Basaglia's International Legacy).

Posvet bo organiziran s sredstvi MDDSZ in Evropskega socialnega sklada.

 

Vabilo

Program

Program (eng) 

 

di slovenija       Logo EKP socialni sklad SLO slogan

 

Krasni novi dom, 2. del

 

V drugem delu serije kratkih filmov Krasni novi dom, ki prikazuje preobrazbo zavoda Doma na Krasu, prisluhnite pričakovanjem stanovalcev in zaposlenih. Drugi del z naslovom Pričakovanja si lahko ogledate tukaj

 

 

Vabilo na posvet: Pomen skupnostne oskrbe v času epidemije

 

Vabljeni na spletni posvet z naslovom

Pomen skupnostne oskrbe v času epidemije s poudarkom na uporabniški perspektivi,

ki bo v torek, 2. marca 2021 ob 10:00 uri.

Potekal bo preko Zoom platforme: https://zoom.us/j/93804510445

 

Epidemija je spremenila potek vsakdanjega življenja prebivalcev Slovenije, še bolj pa so posledice epidemije in ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe, občutili ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo (stanovalci zavodov, uporabniki skupnostnih storitev in neformalne podpore, idr.). Na podlagi zgodb in izkušenj ljudi, ki so epidemijo preživeli v zavodih in v skupnosti, želimo osvetliti tista področja zagotavljanja oskrbe, ki jih moramo v nadaljevanju izboljšati. Posvet bo organiziran v obliki krajših prispevkov, ki jih bodo predstavili povabljeni strokovnjaki.

Posvet bo organiziran s sredstvi MDDSZ in Evropskega socialnega sklada.

 

Program

Vabilo

 

di slovenija       Logo EKP socialni sklad SLO slogan

 

Krasni novi dom

 

V okviru projekta "Doma na Krasu" bodo nastajali tudi kratki filmi, ki bodo prikazovali proces preobrazbe socialno varstvenega zavoda Dom na Krasu. Prvi del z naslom Čas za spremembe si že lahko ogledate tukaj.

 

 

Konferenca Zero Project 2021

 

Zero Project je leta 2008 ustanovila fundacija Essl, ki želi s svojim poslanstvom podpirati izvajanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter si prizadevati za svet brez ovir. Tema letošnje mednarodne konference #ZeroCon21, ki bo letos med 10. in 12. februarjem potekala virtualno, je Employment and ICT (zaposlovanje in vključujoča tehnologija). V okviru konference bodo predstavljeni projekti deinstirucionalizacije v Sloveniji, Doma na Krasu, Deinstitucionalizacija v CUDV Črna in Vzpostavitev projektne enote za izvedbo deinstitucionalizacije.

Konferenco bo možno spremljati preko treh TV kanalov, ob predhodni registraciji. Predstavitev projektov deinstitucionalizacije v Sloveniji bo na vrsti v četrtek, 11. februarja 2021 ob 18:00 uri na tretjem kanalu ali preko zoom-a: https://us02web.zoom.us/j/81032820250?pwd=dVY5SUJzYUtyL0JKaXRFcVVMejNvZz09  (geslo: 070083). 

Program konference

 

Razlaga pojmov

 

Dezinstitucionalizacijo pogosto zamenjujemo in povezujemo tudi z drugimi pojmi, ki imajo bodisi nekatere skupne značilnosti s pojmom dezinstitucionalizacije bodisi so ravno njeno nasprotje.

Dehospitalizacija na primer pomeni zmanjšanje števila postelj oziroma kapacitet bolnišnic ali zavodov in ustvarjanje zunajinstitucionalnih oblik zdravljenja ali oskrbe (Flaker, 1998, str. 157). Izkušnje kažejo, da dehospitalizacija redko pripelje do dezinstitucionalizacije. Uporabniki pogosto ostajajo v svojih vlogah, izolirani od zunanjega sveta v mini-institucijah v skupnosti (Ramon, 1992, str. 169). Ena izmed nalog dezinstitucionalizacije je preprečiti hospitalizacijo in zagotoviti podporo ljudem v skupnosti, ki so v stiski, tudi tistim, ki potrebujejo največ pomoči in podpore (Ramon, 1996, str. 30).

Transinstitucionalizacija je premestitev uporabnikov iz ene ustanove v drugo, kar je seveda nasprotno namenu dezinstitucionalizacije. Pri zapiranju ene ustanove namreč njene stanovalce premestimo v druge včasih enakega navadno pa drugačnega tipa (npr. iz bolnišnic v zapore). Transinstitucionalizacija* je gotovo ena izmed izkušenj, ki jo moramo preprečiti in onemogočiti.

Ukinjanje ustanov (institutional closure) so ponekod na ravni socialne politike in na praktični ravni definirali kot sopomenko za dezinstitucionalizacijo, drugod pa kot drug termin (Bigby in Fyffe, 2006). Kadar so zapiranje ustanov uporabili kot sopomenko za dezinstitucionalizacijo, je to pomenilo odločitev socialne politike, da se določena ustanova zapre, da ljudi preselijo iz nje in jim zagotovijo podporo v skupnosti. Dobre primere takih izkušenj z zapiranjem ustanov najdemo predvsem v Angliji in na Škotskem (Korman in Glennerster, 1990; Knapp in drugi, 1992; Ramon, 1992, 1996; Dalrymple, 1999; Parlalis, 2011).

V državah, kjer so se pri razumevanju zapiranja ustanov osredotočili predvsem na fizično zaprtje ustanove, je to pomenilo, da so neko ustanovo ali več ustanov zaprli, večji del stanovalcev preselili v skupnost in jim tam zagotovili oskrbo, nekatere pa so preselili v druge ustanove, ki so še ostale odprte (Johnson, 1998).

Tako so se sprva lotili dezinstitucionalizacije v Avstraliji. Slaba stran te izkušnje je bila, da so se v skupnost največkrat preselili ljudje, ki so potrebovali manj oskrbe, v zavodih pa so ostajali »najzahtevnejši« uporabniki. Druga slaba stran takega delovanja je, da pri njem pogosto razmišljamo predvsem o organizaciji, ustanovi in o tem, kako jo zapreti, pozabimo pa na ljudi, ki v njej delajo in živijo. Lahko se zgodi, da pozabimo na potrebe osebja po novih znanjih, po spremembi ideologije in metod dela, še bolj verjetno pa je, da pozabimo na stanovalce, na njihove potrebe in želje in na prevrednotenje njihovih vlog (ibid. 1998). Na pomanjkljivosti takega načina preseljevanja v skupnost kažejo tudi izkušnje z dezinstitucionalizacijo otroških zavodov v Srbiji. Večina otrok se je v procesu dezinstitucionalizacije preselila v skupnost, nekateri (predvsem starejši mladostniki) pa so se transinstitucionalizirali v zavode za odrasle z intelektualnimi ovirami.

Pojem, ki pogosto spremlja dezinstitucionalizacijo, je tudi oskrba v skupnosti oziroma vzpostavljanje storitev v skupnosti (community based services). Vzpostavljanje oskrbe v skupnosti pomeni vzpostavljanje in spodbujanje neformalne in formalne, lokalne, na družino in posameznika usmerjene oskrbe ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo v domačem okolju (Knapp in drugi, 1992).

Vlade in centri odločanja, ki želijo ohraniti status quo, pogosto uporabljajo vzpostavljanje skupnostnih služb namesto dezinstitucionalizacije**. Skupnostne službe naj bi bile namreč namenjene preventivi institucionalizacije. Navidezna logika za tem je, da ne moremo zagnati dezinstitucionalizacije, dokler ne bomo vzpostavili dovolj dobrih skupnostnih služb. Na eni strani to kaže na zmotno razumevanje dezinstitucionalizacije in nepoznavanje delovanja mehanizmov institucionalizacije, na drugi strani pa govori o tem, da ostajamo ujeti v krožni zanki: dokler imamo institucije, ne moremo vzpostaviti skupnostnih služb, saj zanje ni denarja, ker vsa sredstva namenimo za zavodsko oskrbo; hkrati pa ljudi ne moremo preseliti, ker še nimamo dovolj dobrih storitev v skupnosti.

Cilj dezinstitucionalizacije so seveda dobre skupnostne službe, ki pa jih ne moremo postaviti kot pogoj za preselitve, temveč moramo postopno utirati pot do njih. Ne moremo zahtevati od ljudi, naj bodo najprej samostojni, potem pa jih bomo preselili iz zavodov, ne moremo najprej zagotoviti odlične službe v skupnosti, kamor bomo potem preselili ljudi, in skupnosti, ki bodo zares solidarne in bodo same od sebe poskrbele za ljudi, še manj pa čakati na dovršen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo čez noč zamenjal starega. Vse to moramo postopno izgraditi. Imeti moramo ideale oziroma idealne cilje, ne smemo pa biti idealistični in pričakovati, da se bo stvarnost prilagodila našim idealom. Zato je poleg jasnih ciljev pomembna tudi pragmatičnost (Flaker in drugi, 2015).

Izkušnje v Sloveniji in drugod kažejo, da zgolj vzpostavljanje skupnostnih služb prvič, ni dobra preventiva institucionalizaciji in drugič, ne pripelje do dezinstitucionalizacije (Videmšek, 2011, 2013; Curtice in Fraser 2000; Stalker in Hunter, 1999). Vzpostavljanje skupnostnih služb sicer lahko zagotovi nekaterim ljudem, ki živijo v skupnosti, kakovostnejše življenje, ne zagotovi pa preselitve tistim ljudem, ki že leta in leta životarijo v ustanovah. Vzpostavljanje skupnostnih služb ima lahko tudi bumerang učinek, saj poveča pomen in pritisk na ustanove. Ustanove namreč ostanejo orodje discipliniranja skupnostnih služb. Ko ne zmorejo več prilagajati svojega dela uporabnikom, jih lahko pošljejo v zavod. Hkrati pa zavodi še vedno ostajajo grožnja uporabnikom, ki se morajo zato prilagajati službam v skupnosti, da se izognejo institucionalizaciji in orodje ohranjanja javnega miru.

Če potemtakem želimo zagnati dezinstitucionalizacijski stroj, moramo ta proces zelo natančno razumeti in resno jemati. Ne moremo zanj uporabljati drugih izrazov, ker ti ne pomenijo enakih procesov, temveč definirajo druge, morda sorodne. Institucionalizacije in ustanov ne moremo preprečiti, ne da bi se sistemsko, natančno in dosledno lotili dezinstitucionalizacije. Vsi drugi poskusi bodo Potemkinove vasi, ki bodo morda sicer prinesle manjše estetske spremembe v socialno in zdravstveno varstvo, ne bodo pa veliko spremenile v vsakdanjem življenju ljudi, ki doživljajo dolgotrajne stiske. Ljudje bodo sicer lahko prejeli več storitev, v zadnji fazi, ko bodo potrebovali več oziroma veliko pomoči, pa bodo še vedno ostali prepuščeni volji strokovnjakov in ustanov.


Milčinski in Novak (1987) ugotavljata, da se slovenska psihiatrija v sedemdesetih letih 20. stoletja ni modernizirala z vzpostavljanjem skupnostnih služb, temveč s transinstitucionalizacijo dolgotrajnih stanovalcev psihiatričnih bolnišnic v socialne zavode. Tako je psihiatrija skrajšala ležalno dobo v psihiatričnih bolnišnicah, težišče kritike dolgotrajnega bivanja v ustanovah pa se je premaknilo iz psihiatrije v socialno varstvo. Na tak način se ji je tudi uspelo izogniti korenitejšim spremembam v stroki oziroma temu, da bi vpeljala skupnosti model.

** Tako se na primer slovenski nacionalni programi s področja socialnega varstva pogosto sklicujejo na vzpostavitev mreže skupnostnih služb kot predpogoj za zmanjšanje institucionalnih kapacitet. Ne narekujejo pa konkretnega prehoda v skupnost.

 

Viri:

Bigby, C., Fyffe, C. (2006). Tensions between institutional closure and deinstitutionalisation: what can be learned from Victoria's institutional redevelopment? Disabilitiy & Society, vol.21, no.6, pp. 567-581.

Curtice, L., Fraser, F. (2000). The domiciliary care market in Scotland: quasimarket revisited. Health and Social Care in the Community vol.8., no4, pp. 260-268.

Dalrymple, J. (1999). Deinstitutionalisation and Community Services in Greater Glasgow. Tizard Learning Disability Review, vol.4, no.1.

Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V., Rafaelič, A., Caserman, D., Zupančič, D., Marušič, D., Matkovič, D., Mali, J., Ficko, K., Peternel, M., Nagode, M. (2015a). Hitra ocena potre in storitev za dolgotrajno oskrbo in dezinstitucionalizacijo zavodov za dolgotrajno oskrbo na področju duševnega zdravja in intelektualnih ovir. Interno gradivo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Johnson, K. (1998). Deinstitutionalising women. Cambridge: Cambridge University Press.

Knapp, M., Cambridge, P., Thomason, C., Beecham, J., Allen, C., and Darton, R. (1992). Care in the Community: Challenge and Demonstration. Ashgate: Ashgate Publishing Company.

Korman, N., Glennerster, H. (1990). Hospital Closure. Milton Keynes: Open University Press.

Milčinski, L., Novak, M. (1987). Duševno motene osebe v socialnih domovih SR Slovenije. Ljubljana: Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana.

Parlalis, S.K. (2011). De-institutionalisation, organisational changes and professional roles. Saarbrücken: LAP LAMBERT Academic Publishing GmbH & Co. KG.

Ramon, S. (1992). Psychiatric Hospital Closure: Myths and Realities. London: Chapman Hall. 

- (1996). Mental Helath in Europe: End, Beginnings and Rediscoveries. London: Macmillan.

Stalker, K., Hunter, S. (1999). To close or not to close? The future of disability hospitals in Scotland. Critical Social Policy, vol.19, no.2, pp. 177-194.

Videmšek, P. (2011). Vpliv ljudi s težavami v duševnem zdravju na delovanje skupnostnih služb za duševno zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (doktorska disertacija). 

- (2013). Iz institucij v skupnost: stanovanjske skupine nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

Dezinstitucionalizacija

 

Dezinstitucionalizacija je okorna beseda, ki jo je težko izgovoriti, včasih pa tudi razumeti. Definiramo jo lahko na razne načine. Obstajajo ožje in širše definicije. Najožje, in nezadostno, pojmovanje dezinstitucionalizacije je zapiranje oz. bolje rečeno ukinjanje ustanov. To, kot sama beseda pove, je tudi srž procesa, ki ga izraz opisuje, ni pa zadosti, da bi opisal proces v celoti. Pri dezinstitucionalizaciji gre namreč vsaj še za proces nadomeščanja ustanov s skupnostnimi službami. Ne gre torej, da bi stanovalce zavodov kar postavili na cesto in jih prepustili samo njihovi lastni iznajdljivosti.

Pri dezinstitucionalizaciji gre tudi za spremembo odnosov med strokovnjaki in uporabniki, za prevzemanje novih družbenih vlog in vključevanje uporabnikov, za premik moči od strokovnjakov in institucij k uporabniku, pa tudi za spremembo epistemologije razumevanja dolgotrajnih stisk (Flaker, 1998, str. 157; Flaker in sodelavke, 2008; Flaker, 2012a, str. 13; Ramon, 1992, 1996; Rotelli, 1999; Mezzina, 2010b).

Dezinstitucionalizacija spremeni pogled in vlogo ljudi z raznimi nalepkami. Ljudi, ki živijo v institucijah, spremeni v polnovredne državljane z vsemi človekovimi pravicami. Teh pravic pa nikoli ne moremo popolnoma spoštovati, dokler ljudje živijo v institucijah (Johnson, 1998). Proces dezinstitucionalizacije je tako tudi proces vračanja državljanskih pravic ljudem, ki so več let preživeli v institucijah (Basaglia, 1967).

Dezinstitucionalizacijo povezujemo tudi z družbenimi gibanji in okoliščinami, ki spremljajo zapiranje institucij in vzpostavljanje skupnostnih služb. Povezana je s kritiko totalnih ustanov, aktivizmom in konkretnimi inovacijami, ki spremljajo preoblikovanje institucij v službe, prijazne ljudem (Flaker, 1998; str. 157; Rafaelič in Flaker, 2012). Gre torej za družbeni proces, ki mobilizira vse akterje, ki sodelujejo pri zapiranju v ustanove, pri katerem kot prioriteto postavimo spremembe v odnosih moči med institucijo in uporabniki in uporabimo moč, ki jo imajo strokovnjaki in institucije za doseganje sistemskih in političnih sprememb in sprememb v življenju uporabnikov (Rotelli, 1992).

V državah kot so Anglija, Italija, Avstralija in druge, kjer so proces zapiranja totalnih ustanov dosledno izpeljali, ugotavljajo, da je dezinstitucionalizacija, kot smo jo zgoraj definirali, le prvi korak. Proces je treba nadaljevati tudi v skupnosti in ga razumeti kot spremembe v odnosih moči in vlog, ki jih prevzemajo uporabniki (Mezzina, 2010a, str. 19).

Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo (2012) definirajo dezinstitucionalizacijo ne zgolj kot zapiranje ustanov, temveč kot sočasen razvoj palete služb v skupnosti, vključno s preventivo institucionalizaciji. Smernice se tudi sklicujejo na Unicefovo definicijo, ki pravi, da je dezinstitucionalizacija celosten proces načrtovanja preoblikovanja ustanov, zmanjšanja njihovih kapacitet in/ali njihovega ukinjanja, s sočasnim vzpostavljanjem služb v skupnosti, ki temeljijo na človekovih pravicah in standardih učinkovitosti.

Vse vidike zgornjih definicij lahko sestavimo v kaskadno definicijo, ki hkrati širi pojmovanje (in delovanje) dezinstitucionalizacije od zgolj ukinjanja ustanov in ga usmerja tudi h glavnemu namenu – spremembam za boljše življenje uporabnikov, pa tudi drugih. 

Dezinstitucionalizacijo torej definiramo kot proces, ki sočasno ukinjanja ustanove in vzpostavlja skupnostne službe. Gre za visoko etičen in moralen proces, ki zahteva neprestano prevpraševanje in spreminjanje razmerij moči med strokovnjaki in uporabniki. Spreminja tako vloge strokovnjakov kot uporabnikov, saj  od strokovnjakov zahteva, da uporabnikom zagotovijo tako obliko pomoči, ki jim bo omogočala prevzemati nove, cenjene vloge in jih podpirala pri uveljavljanju človekovih pravic. To je proces, ki poteka kontinuirano in vztrajno tudi po ukinitvi ustanov kot edini način, da preprečimo vrnitev k ustaljenim vzorcem institucionalizacije.

 

Viri:

Basaglia, F. (ur.) (1967). Che cos’e la psichiatria ? Parma: Amministrazione provinciale di Parma.

- (1967), Che cos'e la psichiatria? V: Che cos'e la psichiatria? Parma: Amministrazione provinciale di Parma, pp. 17- 27.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. Dostopno prek deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf (15. 9. 2015).

Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2012a). ‘Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije v Sloveniji’. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, vol. XXXIX, no. 250, pp. 13 - 30.

Johnson, K. (1998). Deinstitutionalising women. Cambridge: Cambridge University Press.

Mezzina, R. (2010a). Introduzione. Dall'Italia all'Europa e ritorno, pratiche di liberta. V: L. Toresini, R. Mezzina (ur.), Oltre i muri. Meran: ‘ab’ edizioni, 15-33.

Mezzina, R. (2010b). Esiti della deistituzionalizzazione a Trieste. V: L. Toresini, R. Mezzina (ur.), Oltre i muri. Meran: ‘ab’ edizioni, 135-166.

Rafaelič, A. (ur.), Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIX, 250.

Ramon, S. (1992). Psychiatric Hospital Closure: Myths and Realities. London: Chapman Hall.

- (1996). Mental Helath in Europe: End, Beginnings and Rediscoveries. London: Macmillan.

Rotelli, F. (1992). Per un'impresa sociale, in Salute mentale - Pragmatica e complessita. Centro Studi Regionale Friuli-V. Giulia. Trst: W.H.O. Collaborating Centre.

- (1999). Per la normalita. Taccuino di uno pscichiatra negli anni della grande riforma. Scritti 1967-1998. Trst: Edizioni "e".

 

Spremembe v Domu na Krasu

O procesu deinstitucionalizacije v Domu na Krasu v Dutovljah lahko preberete tudi v časopisu 20 minut, ki ga izdaja Zavod RISA. V Zavodu RISA si prizadevajo za promocijo in razvoj lahkega branja, enakopraven dostop do kulturnih in drugih vsebin ter enakopravnost izhodišč vseh državljanov. Lahko branje so besedila napisana na tak način, da jih vsi lažje beremo in razumemo, še posebej pa je namenjeno tistim, ki zaradi bolezni, s staranjem povezanih težav in drugih dejavnikov težje berejo in razumejo besedila. 

Prispevek v lahkem branju za časopis 20 minut je pripravila skupina za lahko branje v Domu na Krasu v Dutovljah. Preberete ga lahko na povezavi na tretji strani, vabljeni pa tudi k branju drugih prispevkov. 

 

Indeks blaginje otrok

 

RIBO logo za irssv page

 

65plus logo spletka

 

LogoDO

 

di logo6

 

bazaotroci

 
bazaotroci

 
bazaotroci

 
bazaotroci