Petek, 3. December 2021

Fast Font

Kaj je deinstucionalizacija?

 

KAJ JE DEINSTITUCIONALIZACIJA

Deinstitucionalizacija je v ozkem pomenu proces pri katerem strmimo k zapiranju totalnih ustanov in k ustvarjanju oskrbe v skupnosti. Z zagotavljanjem raznolikih storitev v skupnosti omogočamo uporabnikom individualizirano in personalizirano oskrbo, ki je v institucionalni oskrbi ni mogoče zagotoviti.

Vendar deinstitucionalizacija ni zgolj proces zapiranja institucij temveč je veliko bolj kompleksen, dolgotrajen in predvsem družbeni proces. Je proces planiranja transformacije, zmanjševanje kapacitet znotraj in postopno zapiranje totalnih ustanov. Prinaša vzpostavitev skupnostnih služb, ki bi uporabnikom omogočile samostojno življenje v skupnosti z vso potrebno podporo.

Temeljna načela deinstitucionalizacije so:

- stanovalci so polnopravni državljani,

- sodelovanje in vključevanje uporabnikov v proces,

- zagotavljanje varne zaposlitve obstoječemu kadru,

- omogočanje samostojnega življenja v skupnosti vse uporabnikom ne glede na njihove sposobnosti,

- povezovanje in sodelovanje s skupnostjo,

- omogočanje uporabnikom možnost izbire in vpliva,

- ukinitev uporabe prisilnih sredstev in

- individualna in personalizirana oskrba.

Dezinstitucionalizacija temelji tudi na spreminjanju pogleda družbe na osebe z različnimi nalepkami, tem osebam pa vračanje dostojanstvenih in enakovrednih vlog v skupnosti. Družba pogosto gleda na ljudi z ovirami oziroma tiste, ki živijo v institucijah preko nalepk oziroma skozi njihove težave, ne pa predvsem kot na ljudi s svojimi pravicami in dostojanstvom. Deinstitucionalizacija teži k holističnemu oziroma celostnemu pristopu zagotavljanja podpore za neodvisno življenje. Gre za prestop iz medicinskega modela obravnave v socialni model sodelovanja s človekom v stiski. V procesu deinstitucionalizacije se tako vrača enakopravnost in spoštovanje osebam, ki že leta in leta prejemajo ali so prejemale institucionalno oskrbo in se jim omogoča čim bolj neodvisno življenje ter vključevanje v skupnost s cenjenimi vlogami. Gre za novo paradigmo dolgotrajne oskrbe, v kateri premikamo družbene okvirje in premikamo hierarhično črto med segregiranimi posamezniki in strokovnjaki.

Deinstitucionalizacija ni zgolj etično moralna utopija. To nam potrjujejo dosledno izpeljani procesi v Evropi, najbližje Sloveniji pa je bila izvedena deinstitucionalizacija v sosednji državi, v 70 ih, in sicer v Italiji v Trstu. Tudi drugod po Evropi so nekatere države (Anglija, Češka, Srbija) uspešno izpeljale proces deinstitucionalizacije.

K samemu procesu je zavezana tudi Slovenija, ne eni strani preko številnih mednarodnih dokumentov na ravni Evropske Unije, splošne deklaracije o človekovih pravicah , konvencije o pravicah invalidov in domačih dokumentov, ter na drugi strani zaradi same problematike prezasedenih socialnovarstvenih zavodov. Konvencijo o pravicah invalidov je sprejela Generalna skupščina združenih narodov in velja za enega pomembnejših dokumentov na področju oseb z ovirami. Namreč pravno omogoča osebam z ovirami priznavanje vseh človekovih pravic brez diskriminacije – najpomembnejši člen (19.) pa priznava ljudem z ovirami pravico do življenja in vključenosti v skupnosti ob enem pa tudi ustrezne ukrepe, ki bodo omogočali uživanje pravic. Slovenija se je leta 2008 tudi zavezala k temu dokumentu in tako mora vsakemu prebivalcu Republike Slovenije zagotoviti oskrbo v skupnosti, kjer posameznik živi.

 

OSNOVNI POJMI

TOTALNE INSTITUCIJE

Goffman (1961) poimenuje s pojmom totalne institucije tiste ustanove, ki zajemajo skoraj vse vidike človekovega življenja in delovanja. Vsi vidiki posameznikovega življenja so zajeti v ustanovi pod določenimi pravili in oblastjo. Ta značilnost je splošna za vse tovrstne ustanove hkrati se pa totalne institucije razlikujejo druga od druge (ponekod prevlada neka značilnost, drugod pa druga).

Značilnosti totalnih institucij so naslednje:

-zajetje vseh posameznikovih potreb (prosti čas),

-težko prehajanje med statusi (uporabnik težko postane zaposlen),

-disciplinske tehnike,

-uporaba prisile (zviševanje zdravil, privezovanje ipd.),

-vsakdanjik uporabnikov prilagojen urniku in delu zaposlenih,

-kolektivna obravnava ljudi (ni individualnega pristopa),

-geografska oddaljenost od mest,

-zahteve in interesi organizacije imajo po navadi prednost pred posameznimi potrebami uporabnikov.

Evropske smernice za prehod iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe navajajo veliko razlogov, zakaj življenje v institucijah ni primerno za nikogar. Razlogi so podobni kot zgoraj naštetim značilnostim totalnih ustanov (v institucijah uporabnikom velikokrat odvzamejo osebno premoženje, ponudijo zgolj togo rutino, uporabniki nimajo ali imajo zelo malo kontakta z ljudmi izven ustanove itn.). Smernice so izpostavile kot škodljive razloge tudi psihično in seksualno zlorabo, prekomerno uporabo prisilnih sredstev, nehumani pogoji za življenje, nezdrava hrana, nečistoča ipd. Sama institucionalizacija kot taka pa posledično povzroča slabše socialne storitve in službe v skupnosti (ni toliko povpraševanja, saj je večina uporabnikov v instituciji), posledično pa vodi k diskriminaciji in socialni izključenosti oseb z ovirami ali težavami v duševnem zdravju.

 

OSKRBA V SKUPNOSTI

Kot odgovor na institucionalno oskrbo se je po svetu začel razvijati proces deinstitucionalizacije ob enem pa so se vzporedno razvijale različne storitve v skupnosti. V Evropskih smernicah za prehod iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe definirajo oskrbo v skupnosti kot različen nabor storitev, ki posameznikom z ovirami omogočajo življenje v skupnosti ne glede na njihove ovire ali obseg njihovih potreb. Oskrba v skupnosti obsega vse storitve na področju izobraževanja, kulture, prostega časa, zaposlovanja, zdravstva in nastanitve. S pomočjo tovrstnih storitev lahko ljudem z ovirami zagotovimo čim bolj samostojno življenje v skupnosti.

Oskrba v skupnosti je namenjena posamezniku zato morajo biti storitve v skupnosti po meri človeka (personalizirane), izhajati morajo iz želja in potreb posameznika. V tem se skupnostna oskrba razlikuje od oskrbe, ki jo ljudje prejemajo v institucijah – oskrba v instituciji je organizirana glede na kolektivne potrebe vseh uporabnikov in ne glede na potrebe vsakega uporabnika posebej. Gre za obliko pomoči pri kateri se bolj osredotočamo na posameznika in na njegove potrebe ter želje, ne pa več toliko na zadovoljevanje potreb večje skupine ljudi. Medtem, ko institucionalna oskrba ljudi izključi, mora skupnostna oskrba zagotoviti ljudem, da so udeleženi v skupnosti, kot njeni enakovredni člani. Udeležbo v skupnosti povečamo tako, da omogočimo vsem ljudem v skupnosti enake in dostopne storitve.

 

SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE

Samostojno življenje temelji na človekovih pravicah in je v vsakodnevnem življenju popolnoma omogočeno kadar se le –te pravice upoštevajo in tako omogočijo posamezniku enakovredno življenje kot ga imajo ljudje brez ovir. Samostojno življenje pomeni, da lahko posameznik neodvisno od drugih oseb živi svoje življenje. Posameznik ima svobodno izbiro, vpliv in nadzor nad svojim življenjem.

Neodvisno življenje zahteva, da so okolica, informacije in prevoz urejeni tako, da so dostopni vsem ljudem v skupnosti. V kolikor niso, morajo biti na voljo pripomočki, kateri naredijo okolico, informacije in prevoz zopet dostopne. V skupnosti se tako razvijejo različne storitve in službe, te pa morajo biti na voljo in dostopne vsem ljudem (ljudem z ovirami in brez). Prav tako morajo omogočati vsem enake možnosti dostopa in informiranosti.

Osebna asistenca je ena izmed takih storitev, ki uporabniku omogoči živeti samostojno življenje, kot smo ga opisali v zgornjih odstavkih. Je storitev pri kateri delodajalec –oseba z oviro, najame delavca katerega usposobi za delo (pomoč pri vsakdanjih opravilih, higieni, nakupovanju ipd.). Asistent tako posamezniku z oviro omogoči samostojno življenje.

Poleg osebne asistence je potrebno za zagotovitev samostojnega življenja ustvariti in razvijati nove ali obstoječe storitve obenem pa se povezovati in sodelovati s skupnostjo. Potrebno je okrepiti moč in vpliv ljudi z ovirami v skupnosti, da postanejo del skupnosti in so upoštevani hkrati pa je potrebno prevrednotiti vloge v družbi.

 

PREVREDNOTENJE DRUŽBENIH VLOG

Prevrednotenje družbenih vlog oziroma normalizacija je ključnega pomena v skupnostni oskrbi saj tako zagotovimo, da se institucionalna oskrba ne prenese v skupnostne storitve hkrati pa s spreminjanjem družbene percepcije o ljudeh, ki doživljajo dolgotrajne stiske, pripomoremo k socialnem vključevanju Pomeni tudi, da osebam z ovirami zagotovimo najbolj vsakdanje življenje in jim stigmatizirane vloge zamenjamo za cenjene vloge v skupnosti. Normalizacija je sestavljena iz petih načel (Brandon,1992): poglabljanje odnosov, večanje izbire, razvijanje udeležbe, individualizacija razvoja in stopnjevanje druženja. Načela v večini zajemajo medsebojne odnose med uporabniki, zaposlenimi in skupnostjo. V kolikor upoštevamo načela normalizacije, prispevamo k izboljšanju kakovosti življenja uporabnikov.

Namen normalizacije je evalvacija obstoječih služb in primerjava življenja v instituciji ali življenja v skupnosti s podporo. Na podlagi ugotovitev, prepoznamo korake k izboljšanju stanja. Kriteriji normalizacije so družbeni pogledi na »normalnost«, saj je za vsako družbo, glede na kulturne razlike, drugačen okvir za ta pojem.

 

TRANSINSTITUCIONALIZACIJA IN REINSTITUCIONALIZACIJA

Transinstitucionalizacija pomeni premestitev uporabnikov iz ene ustanove v drugo (vračanje v institucionalno obliko oskrbe). Velikokrat se zgodi, da uporabnika, tekom zapiranja zavoda, preselimo namesto v skupnost, v drug zavod. Ta je lahko enakega ali podobnega tipa, kot prejšnji zavod (na primer: ob zaprtju zavoda na Tratah se je uporabnike preselilo v ostale zavode, eden izmed njih je bil zavod Hrastovec). Kljub temu, da pri transtitucionalizaciji gre za preselitev ljudi, o kot v procesu deinstitucionalizacije pa se moramo zavedati, da je pri prvem procesu končni produkt preseljevanja v nasprotju s filozofijo deinstitucionalizacije.

Reinstitucionalizacija je proces, v katerem se ljudje preselijo iz institucije v skupnost, tam preživijo nekaj časa in se nato vrnejo nazaj v zavod. Pojem reinstitucionalizacije lahko hitro zamenjamo za deinstitucionalizacijo, v resnici pa gre za obraten proces. Potrebno je vzpostaviti suverenost v ljudeh, ki so se preselili v skupnost in jih opolnomočiti pri njihovem samostojnem življenju.

 

VZPOSTAVLJANJE SKUPNOSTNIH SLUŽB

Proces deinstitucionalizacije poleg preseljevanja, zajema tudi vzpostavljanje skupnostnih služb. Ljudje v skupnosti, potrebujejo drugačne storitve, kot v zavodu. Hkrati s preselitvami je zato potrebno načrtovati, razvijati in vzpostavljati nove oblike služb in odgovorov v skupnosti, ki bodo nadomestile staro institucionalno oskrbo. Evropske smernice narekujejo, da se posameznikom z ovirami in njihovim družinam omogoči enakopravno vključenost v skupnost. Tako je potrebno pripraviti širok spekter običajnih skupnostnih storitev do katerih bodo dostopali tako posamezniki z ovirami, kot tudi drugi člani skupnosti. Dostopnost storitev za vse ljudi v skupnosti je korak k večji enakopravnosti med člani skupnosti.

Pri vzpostavljanju skupnostnih služb moramo najprej ugotoviti kakšne so potrebe v skupnosti in katere službe že obstajajo nato pa na podlagi ugotovljenih potreb, oblikovati odgovore na potrebe ljudi in skupnosti. Pri tem moramo biti pozorni, da se storitev ne podvajajo ampak poskusimo čim bolj izkoristiti že obstoječe službe in jih po potrebi dopolniti ali preoblikovati. V kolikor določenih storitev še ni v skupnosti pa jih ustvarimo na novo.

 


Viri:

- Brandon, D. (1993). Pet principov normalizacije. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo,

- Brandon, D. (1993). Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo, 32(1-2): 19 – 25,

- European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care. (2012). Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care: Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe. Dostopno na: https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf,

-Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba/*cf,

-Goffman, E. (2019). Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf,

- Konvencija o pravicah invalidov. (2006). Sprejeta v Državnem zboru Republika Slovenija, v veljavi od 2. aprila 2008.

-Milčinski, L. in Novak, M. (1987). Duševno motene osebe v socialnih domovih SR Slovenije. Ljubljana: Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana.

-Rafaelič, A. (2015). Pomen povezovanja in vključevanja pri oskrbi po meri človeka in procesih dezinstitucionalizacije: doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Logo EKP socialni sklad SLO

https://eu-skladi.si/

Indeks blaginje otrok

 

RIBO logo za irssv page

 

65plus logo spletka

 

LogoDO

 

di logo6

 

bazaotroci

 
bazaotroci

 
bazaotroci

 
bazaotroci